Gospa Ančka na obisku pri prvošolcih.

Tako kot pravljice oživijo, tako se tudi mesec december dotakne človeških src.

December je poln lepih voščil, obiskov, daril, stiskov dlani, srečanj in lepih, prijaznih, toplih besed.

Preko Projekta Začutimo drugačnost smo s prvimi razredi doživeli prijetno srečanje s slepo gospo Anico Plemelj iz CSS Škofja Loka.

Učenci iz prvega razreda, ki obiskujejo pevski zborček, so pod vodstvom gospe Helene zapeli pesmici Kot sonček sem in Trije korenjaki. S pripevanjem so se vključili vsi učenci, ki so pesmici poznali.

Gospa Ančka nam je na kratko predstavila svojo življenjsko pot, opisala nam je – kako se kot slepa – znajde v prostoru, da ji je petje v veselje, spomnila pa se je tudi pravljic iz njenih otroških dni. Najbolj ji je v spominu ostala Pepelka. Nekaj učencev je vsem nam zbranim pogumno povedalo naslov njihove najljubše pravljice, zakaj so jo izbrali ali pa celo njeno krajšo vsebino. Vsi smo jim z zanimanjem prisluhnili. Gospa Ančka nam je povedala, da je pravljice nekoč prebirala tudi sama, s pomočjo Braillove pisave, sedaj pa zaradi zdravstvenih razlogov tega ne zmore več. Posebej za nas si je zapomnila več pravljic, ki jih je slišala na radiu. Izbrala je dve. Najprej nam je povedala pravljico Miklavž in njegovi strgani škornji, nato pa še pravljico O kraljični, ki je želela prespati zimo. Učenci so jo navdušeno nagradili z aplavzom.

Pred slovesom so se ponovno oglasili pevci otroškega pevskega zborčka 1. razreda s pesmicama Mango, mango ter Moj klobuk ima tri luknje. Prisrčno smo se nasmejali ob zadnji pesmici, ki je zahtevala veliko koncentracije od pevcev, saj so pri vsaki kitici morali določeno novo besedo prikazati in ne zapeti, kar je bilo težko. Ker tudi gospa Ančka rada poje, sem jo prosila, da nam nekaj zapoje. Izbrala je pesmico Mamica je kakor zarja. Zapela je tako nežno, milo, s tako čistim glasom, da smo kar onemeli. Zelo se nas je dotaknilo. Skoraj do solz nas je ganila. Po končani pesmici, je njen glas še kar neslišno donel, valoval po večnamenskem prostoru. Kar nismo in nismo se mogli posloviti.

Ker pravljica pušča za sabo neko vzgojno noto in ker je bilo to srečanje z gospo Ančko tako lepo, toplo, sem v spomin na stare dni, ko so pravljice v ljudskem izročilu še dobro živele, za zaključek prebrala pravljico o Hudobni in pridni deklici. Že naslov nam opiše dve nasprotji. Od nas samih je odvisno kaj izberemo.

Danes smo izbrali obilo dobrega, lepega, srčnega, sončnega in v takem imenu s toplimi občutki, z možnostjo še kakšnega medsebojnega druženja, smo se od gospe Ančke tudi poslovili.

Zapisala Marjetka Benedik.

Deli z ostalimi ...Share on FacebookTweet about this on TwitterPin on PinterestEmail this to someoneShare on Google+
(Skupno 104 obiskov, današnjih obiskov 2)