OBISK V CSS

V okviru projekta Začutimo drugačnost, smo v tem šolskem letu z nekaterimi sodelujočimi oddelki našega projekta, obiskali tudi slepo Gospo Anico v CSS. Za učence 1. B je bil to že drugi obisk pri njej. Za to srečanje smo se dogovorili, da jo obiščemo v njeni sobici – namenjeni njenemu domovanju v CSS.

Dogovorili smo se, da na sami poti tja, učenca v paru razmišljata o smiselnem vprašanju, ki ji ga bosta zastavila. Pred vstopom v dom smo se ponovno pogovorili o bontonu, ki ga je potrebno upoštevati v stavbi starejših varovancev. Vedeli so, da se moramo povzpeti do petega nadstropja in so tako pridno spremljali števila nadstropij ter se radovedno ozirali naokrog. Veseli sva bili, ker so znali vljudno pozdraviti mimoidoče.

Pred sobo gospe Anice smo se ustavili, zbrali skupaj ter po trkanju počakali glas vabila znane slepe Ančke. Snidenje je bilo prijetno. Sobica je bila prijetna, domača, manjša, a učenci so si hitro našli prostor zase. Vprašanja so pričela deževati in Ančka jim je rada odgovarjala. Vpraševali so: če je slepa od rojstva, koliko je stara, kako gre ven, kako se počuti, če je kdaj plavala, koliko časa je tukaj, kako ve-kje ima odejo, kako vzame pravo zdravilo, zakaj ima sive lase in še bi se kaj našlo. Potrpežljivo jim je odgovarjala.

Spoznali so, da je slepa od rojstva, da zna brati, pisati Braillovo pisavo – s katero so označena tudi zdravila, da se je na dan našega obiska počutila dobro, vedno pa ni tako, da zna plavati, da je že 30 let v tem domu, da se znajde na poti v in iz doma, saj gre dol z “govorečim” dvigalom, po stopnicah pa se zaradi težav – sedaj težje giba in se mu raje izogne, da ima sive lase – naravno glede na njeno starost in še in še. Zaupala nam je, da jo pa najbolj moti, če ji ne pospravijo stvari na isto mesto, kot običajno, saj potem veliko časa potrebuje, da nekaj najde.

Ob koncu so ji učenci zapeli še eno pesmico, nato pa so se prisrčno poslovili.

Ančka si še želi snidenja z nami, morda v parku, še raje pa bi ona prišla k nam v šolo, da bi začutila naš šolski utrip. Kdo ve, morda nam uspe izpolniti njeno željo, da jo pripeljemo v šolo, vsekakor pa se z njo v parku še srečamo.

Ob vrnitvi v šolo bi se učenci še pogovarjali o slepi gospe Ančki. Dotaknilo se jih je in vzpodbudili sva jih k izraznosti njihovih občutij. Dobro so razmišljali. Ugotovili so, kako je naša slabovidna učenka lahko vesela, ker še nekaj vidi in se znajde v prostoru. Še so jih zanimale izkušnje o slepih in slabovidnih. Razmišljali so dalje in se spraševali kako se znajdejo gluhi ali naglušni ali tisti na vozičku,…

S takimi in drugačnimi izkušnjami, ki jih bodo pridobili, si želiva, da bodo znali razumeti sebe in svoje bližnje, si pomagati ter se bogatiti v sprejemanju in spoštovanju drugačnosti.

Saj v vsem mozaiku drugačnosti, ki jo tvori vsak izmed nas, najdemo celoto in enovitost posameznika.

Učenci 1. B in učiteljici Teja in Marjetka.

 

Deli z ostalimi ...Share on FacebookTweet about this on TwitterPin on PinterestEmail this to someoneShare on Google+
(Skupno 43 obiskov, današnjih obiskov 1)